Tedaj bi molčal zlodej v meni z mesenostjo in telesom babjim, ki ne utone v mraku.« Bližina čedajskega mesta ga je vznemirila. Glas zvonov je tolkel na zapadu iz razžarjenih stolpov, ki so se topili v zarji večernega neba, nekake strašne, vesele svetlobe, ki je ni bil več vajen, odkar je bil odšel na Tolminsko, kjer je to luč vezalo zeleno pogorje v Kolovratu, Ježi in benečanskih Rezijanih.