Tedaj se je vrnil Matevžek s svoje daljne poti in je od veselja zavriskal, ko je zagledal iz ovinkov cerkev svetega Urha, severni breg Kozlovega roba, meline v Bučenici in umazane zidove tolminskih hiš. Stopil je v vikarjev dom, našel svojo nadušljivo mater v hiši pri Magdaleni in vprašal: »Kdo pa je zvonil, ko mene ni bilo doma?«
»O, moj Bog,« je vzkliknila Magdalena: »kdo bi ga bil spoznal, če ne bi bil vprašal!«