Zlasti zvečer, ko se je zmračilo, je bilo Anici skrajno neugodno in neprijetno, in polaščal se je je strah.
Pri motni svetlobi luči, katero ji je bil paznik postavil v celico, je sedela in mislila in potem čutila, ko da je že vsa trda, in hodila je po sobi gori in doli. In venomer ji je prihajalo v misel, da je slišala nekoč, kako na vislice obsojeni tisto noč pred smrtjo hodijo celo noč po ječi.