Tomaž je vzel žago in sekiro in tri dni je bilo čuti gori pod senco smrekovih vrhov glasne udarce in po drči doli za hišo se je usipal hudournik debelih polen, da je Šime klel drva in drvarja, češ, da še vse svoje žive dni ni tako hitel ko sedaj, ko je zlagal polena v vrsto. In zdelo se je, da »par polenčkov« res konca ne bo.
Četrti dan je Tomaž odšel s svojimi sedmimi piškavimi.