Zelo pozno se je bil krošnjar domislil, da ima poleg krošnje tudi sina. In čim pozneje se je tega domislil, tem bolj goreče se ga je oklenil in razklenil je železne pesti in srebro je teklo, ko da je priigrano. »Za sina!« je mislil starec in občutek, da mu odteka srčna kri, je bil lažji.