Vse se je bilo tako čudno izpremenilo, da stari krošnjar novega ni več poznal in zajemal z levo in desno ter plačeval delavce, ko da jih plačuje z gumbi. In vendar je bilo vse, kar je zajel, pravo svetlo srebro, z lakoto in oderuštvom prihranjeno. In vendar je krošnjar trosil in ni od daleč več mislil na težko vest, ki je v zadnjih sunkih utripala v podstrešju v obliki stare, preznojene krošnje.