Krošnja je kljubovalno molčala. In molčala je, ko je krošnjar použival grižljaj za grižljajem, molčala, ko je izmučeni skopuh použival požirek za požirkom. In dasi se je mož z rastočimi močmi z vse večjo ljubeznijo in nežnostjo oziral nanjo, je molčala, ko da noče umeti njegovih besed: