Obsedela je nekaj časa pri Anici in govorila o tem in onem, poprašala jo, ali se res ne počuti slabo, ji zabičala, da naj jo le pokliče, če bi ji bilo slabo. Nato pa je odšla, češ, da se na Nežo ni zanesti, potem, ko je privila luč niže. Anico je kmalu premagal nekak spanec, bolj podoben nezavestnemu bedenju in nekaki omotični slabosti.