V teh očeh je bilo toliko globokotajnega, da je Marjanica dejala nekoč, dasi ni mnogo umela o pesmi, da je Jerica res prava Jerica, da se ji vsaj ne godi bolje ko oni v pravljici, nakar je Jerica odvrnila, da vse to trpljenje še ni nič v primeri s trpljenjem nedolžnih deklic, ki so prelile svojo kri za Boga, in da ona moli vsak večer, da bi ji Bog dodelil enako srečo. Nato ji je Marjanica s solzami v očeh poklonila staro knjigo o življenju svetnikov, in Jerica je jedva dočakala večerov, da je mogla nemoteno pri slabi luči čitati o mučenicah in mučencih. Neizrečeno se ji je bila priljubila knjiga.