Sedaj sta sedela pri gugajoči se mizi z oči v oči, in na mizi mej njima je bila steklenica likerja in dvoje čašic. Tomaž je očividno že večkrat izpraznil v dušku svojo, katere pa ni polnil iz steklenice na mizi, temveč iz druge, katero je bil postavil za se na okno; zato je nekam zadovoljno in objestno motril ostre črte, naproti mu sedeče, od skozi okno padajoče svetlobe obsvetljene gospodinje Katre. Hlapčevo lice je bilo veselo, in to je moralo biti Katri zoprno, zakaj dvignila se je naglo in rekla trdo: