Zunaj pa je bilo sonce, majsko sonce; oblivalo je samostan in sililo vsepovsod v tihe hodnike, v celice, v pokoj kapelice z zamreženim korom, v čistost spalnic in šum hladnega refektorija blizu kuhinje. S cerkvenega stolpa je udarilo dvanajst, težko, trudno, ne kakor v dan, kakor v polnoč, ki je temna in žalostna... V refektoriju Odsev zelene luči je ležal na belem prtu, s katerim so bili pogrnili dolgo mizo v obednici.