Mučna, neskončno bolj bridka druga operacija je sledila prvi. In zopet je minilo pet tednov in sestra Anakleta še ni smela videti, še ni smela vedeti, da je sonce, da so barve, da so pisane in bolj žive iz dneva v dan. V svojem licu je čutila umerjeno toploto septembrskega sonca, čutila je močni, krepki vonj sadnega drevja, medene ajde, ki je valovala tri streljaje za bolnišnico v polju vse dalje in dalje; z ranjenimi očmi, nevajenimi sonca, ni smela videti.