Razredi zunanje šole so zašumeli; nenadoma je prišlo življenje v vso tiho zgradbo, ki je stala kraj mesta v prisojni, zdravi naravi. Ta priroda je silila pri vratih in zamreženih oknih v tihe tlakovane hodnike, polne značilnih samostanskih vonjev in mučne čistosti, v šolske sobe zunanje in notranje šole, v refektorij in posvetovalnico, v tiho kapelico k zamreženim korom, v zatohlost perilnice, iz katere je hlapelo, v kuhinjo, kjer se je kuhalo za petdeset ljudi: za matere, sestre, kandidatinje in laikinje, za hlapce in dekle in najete posle. Vesela sončna luč je opojno oblivala vso veliko zgradbo, da je podrhtevalo ozračje nad streho in se je svetloba odbijala od sten in v okenskem steklu.