Kočijaž je prikimal in že so se odprla vrata v voz in lep, junaško zanimiv plemič je potegnil deklico k sebi, zdrknil pred omoteno, zasoplo na kolena in ji poljubljal kot blazen roke. Plemiški konji so potegnili in utonili v mraku dolge, samotne ulice... žalostnih pustnih dneh, ko je daleč zunaj v mestu norela posvetna mladina, grešila, se opajala z minljivimi šalami in pozabila do dna, da se je rodila za Boga in za bridko žetev pod koso božje bele nune - smrti. Tiste dni se je vrnila sestra Anakleta v samostan, bleda, slepa, pol neumna, morda prva, ki bo šla v tiho samostansko bolniško sobico in tam dotrpela.