Molila je zbrano in vendar nekam zamišljeno, molila vneto in vendar v močnem občutju tistih davnih časov, tiste strašne zgodbe v gozdu. Spovračalo se ji je, kako so jo poslej izpraševali orožniki, kako so žalovali starši in kako je prišlo potem nadnjo čudežno razsvetljenje, da je le v samostanu zanjo rešitev in pokoj. Davna lica so ji begala mimo duše.