»Kje je moja djula**?« se trudi Vid. Turek pojema, gleda graničarja, slednjič zavije oči na levo in šepne: »Hasani beg***.« Vid se ozre v smer Turčinovega pogleda in uzre kulo**** tam daleč na brdu. Ne pomišlja, pokliče Špeharjevega in Gregoriča, ‒ in že zdirjajo iz Prapreča kot blisk po mrtvi gmajni. Naprej drve proti turški kuli brez besede.