O, činele, bobni, cimbale, tamtam ‒ pa krvavo jeklo ... Herbartu je tesno v kleščah, išče si izhoda, prebiti si skuša skozi silni oklep. Fej, pljune krvavo peno v spahijo, ki skuša strmoglaviti Vuka s konja; ker se spahija pljunku ne upogne, izpali Herbart vanj samokres. Glej, sami oficirji se zgnetajo okrog Herbarta, sami spahije in begi preže na dragoceni plen, se bijejo, kdo bo ugrabil živega kristjanskega leva, kdo ga poklonil presrečnemu Ferhadbegu ...