S polja ga z drhtečim srcem pozdravljajo tlačani, pobreške koče se vzradoste, ko uzro ljubljenca; skromne koče, znova in znova vzrasle iz pepela, dihajo blagoslov na pot gospodu. Odpovsod ga pozdravljajo iskrene oči in topla srca utripajo, le Juranovo domovanje molči, tam, kjer je bil sladki dom, odganja stara grivina iz pepela ... Turjaški se spušča doli h gradu, zatopljen v skrbi. Gospod general je tu! se zdrzne grad, spočiti vranci ga pozdravijo v veselem zarezgetu in huzarjem se iskre oči.