Kar je ni posekalo jeklo Herbartovih, jo ugonablja Krka, ki v velikih požirkih golta goste barjake. Kdor se reši skozi valove na drugi breg, beži v gozdove in ne vé, ali bo še kdaj dosegel svoje gnezdo ... Herbartovi prapori zro spehani na svoje stražno delo, in ko dá trobentač signal k odmoru, poskačejo veseli s sedel in zaženo konje v pašo. Herbart se nasloni k deblu in tiho zre na strašno razdejanje turških barjakov, ki so pretili opustošiti vso kranjsko deželo, a so se pogreznili v močvirju Krke na Vidov dan ... Herbart si sname perjanik, usta mu zašepetajo tiho molitev zahvalnico ...