Legel je na posteljo, roke pod glavo - in hitro sta bila vprežena urna belca, že je hitela kočija preko polja in travnikov,napravile so se misli in so hitele jadrno tja proti sončni daljavi, proti onemu hribu, ki se je vzdigal na obzorju kakor siv oblak ... Tam mu je prihajala ona naproti; lep je bil njen obraz, njene oči so sijale žarno; oblečena pa je bila v prozorno belo obleko in ko mu je prihajala naproti, je vzdignila roke, tako da so zdrknili rokavi prav do ramen in se je zasvetila v soncu čista bela polt ... Sklonil se je v postelji in je zaječal.