Zagriznil je v trdo, od sonca osušeno skorjo in je rekel: ”Vse se je izpolnilo, kakor je bilo sojeno, vse po besedi. Med tiste sem šel, ki pobirajo skorje na cesti, in ne godi se mi najslabše med njimi: napol sem slep; pa vendarle sem našel.“
Ko se je znočilo, se je prikradel na fabriško dvorišče, prostorno in pusto, s črnim prahom posuto.