Štirinajst dni je bil Pavle sam; ves truden in bolan je bil od brezdelice in od hudih misli. Tretji teden je preštel svoje tolarje in je videl, da bi izhajal še nadaljnjih štirinajst dni, če bi si ne privoščil ne pijače, ne tobaka in pa če bi šel domovat v tako hišo, kjer leži v eni sami nečedni izbi po dvajset brezposelnih siromakov. Živel bi, kakor vsi tisti živé; če jih je trideset tisoč in več, ki jim je tako postlano, zakaj bi se brand in cmeril on sam, njih tovariš in brat?