Tiho in nevidno je bila noč popila dan in svetlobo njegovo; tiho in nevidno so bile legle sence na moje srce ter so zagrnile mladost, srečo in zaupanje.
Saj ne tam za gorami v veselem soncu: pred menoj v tišini in grozoti noči je pravo moje življenje; tam so črne skrbi, je prezgodnja utrujenost, je rano spoznanje, iz ponižanja in trpljenja porojeno. In vse, kar je bilo lepega od zore do mraka, vse je le spomin, ali so morda le sanje, ki jih je Bog poslal za tolažbo - objokanemu otroku ropotuljo.