Kamorkoli se ozreš ... na planine tam, ki so v soncu bela sonca, na gozdove pod njimi, ki spé, od luči omamljeni, in še v sanjah natihem prepevajo, na te holme, ki se vrsté v zelenem vencu, sama sveta božja pota, na polja, od nebes blagoslovljena, v devetkratnem izobilju v nebesa vriskajoča, na loke in senožeti, na vasi, ki jih komaj razločiš od samih migljajočih belih plamenov ... povsod, kamorkoli se ozreš, je tekla zibka tebi, meni in vsem, ki so najinegasrca, lica in imena. In pomisli, če je pomisliti mogoče: vse te lepote ne bo več, nama nič več! Vstal boš nekoč iz groba, hodil križem po svetu, izpraševal ljudi: ”Povejte, ljudje, pokažite mi kraj, kjer je tekla moja zibka!“