Še njena predmestna nemščina mi je bila pesem, mila in sladka brez primere. Ob spolzkem, ostudnega, brezmernega izliva željnem sovraštvu, ki mi je gnalo v glavo omadeževane misli, na jezik besede skrunilke, je kljuvalo na dnu srca očitanje, iz same vdane ljubezni porojeno, je govorilo tako razločno, da sem ga moral verno poslušati in da ga sovraštvo ni prevpilo.
”Stopi dol, poklekni prednjo, kar v lužo poklekni!