Zavita je bila v siv plašč, na glavi je imela sivo čepico, izpod katere se je vilo par premočenih kodrov preko čela prav do neprespanih, objokanih oči. Manjša in starejša se mi je zdela; lica drugače tako bela in polna, so bila zasinela od mraza in orošena od dežja; ustnice so ji bile nekoliko nabrekle in zategnjene, kakor otroku, ki se vzbudi prezgodaj, čemeren in na jok pripravljen.
Premražen sem bil; na obrvih in na brkih so se mi nabirale kaplje; vlaga zadušljive jesenske megle mi je silila skozi suknjo, skozi kožo prav do srca; tresel sem se od hudobnosti in sovraštva, izpljunil bi bil besedo, spolzko in črno, komurkoli v obraz.