Kar mi je v mislih, v srcu, je šele nerazločen čut, nekaj nejasnega, ampak groznega, okrutnega... čudna vrsta bolečine, ljubezni, blaznosti... Iz tega nejasnega čuta mi je treba šele zajeti, da dobim osebe in dejanje...«
Krničar je poslušal napeto, naslonil je komolca na koleni in je prašal: