nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Uboge rože, poved v sobesedilu:
Ranjene so bile vse, posvaljkane v prahu, oskrunjene od surovih, neusmiljenih rok, nedolžne, plahe rože, ki niso bile storile nikomur nič žalega ... Štefi jih je nesla domu, umila jih je lepo in jih dala v vodo. In glej, rože so začutile, da so doma, polagoma so se napenjali zgrbljeni listi ... dà, polagoma so se odpirale prestrašene oči in zasmejale so se, ko so ugledale nad sabo ljubeznipoln materinski obraz. Zasmejale so se in se samo še nalahko stresale od prestane bolečine, od strašnega spomina ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani