Z zaljubljenimi očmi gleda na bela, rosna lica, ki so jih nekoč poljubljale njegove mlade ustnice; z mirnim smehljajem gleda celó na ciprese in grobove. Vse, kar je bilo, je njegova prava last; nobena vesela ura ni izgubljenaza zmerom, temveč je nov cekin v skrinji bogastva, ki se ne dá potrositi nikoli. In kadar reče: ”To so pa rože!“ - se ne začudi nič; ker rože so v njegovem srcu.