Daleč je bila preteklost, komaj še se je je spominjal s tiho grozo. Legel je takrat na postelj, položile so ga nanjo tiste divje noči; in ko je okreval, se je oddahnil, pogledal naokoli in zazdelo se mu je, da je zunaj še zmerom spomlad. Zmerom je glodal še strah v njegovem srcu, ali prevpilo ga je glasnoveselje nad svetlim božjem soncem, ki je zdaj sijalo, in preglasilo ga je zmagoslavno zvonjenje Velike noči, ki jo je praznoval...