Lepa spomlad je bila zunaj, on pa jo je prepil, prespal;, in zdaj se je sonce že nagnilo, prišel je prepozno, jesen je bila zunaj...
Strah ga je bilo tistih noči, ko je prepil in prespal lepo spomlad. Vso dušo mu je obvladal ta strah, ležal je kakor velika senca na vseh njegovih mislih, gledal je celo iz njegovih del, kar jih je bila ustvarila roka, trepetajoča od strahu.