Že otroka me je bilo strah, kadar sem bil sam, četudi ob belem dnevu. Zdelo se mi je: zdajle se odpro duri, prav počasi, prav tiho, še kljuka ne bo klenknila; in ko bodo odprte nastežaj, bo stopil v izbo - kdo?“
”Kdo?“ je mrko izpod čela vprašal šepavec ter se je ponevedoma ozrl proti durim.