Takrat so bile prelepe spomladanske noči. Pri nas na holmu, v samoti, sredi smrekovih gajev in sadnih vrtov, se oznanja pomlad vse preje, vse topleje in glasneje nego spodajv dolini. V tihih nočeh se človeku zdi, da čuje življenje, ki se drami; tajnostni glasovi, kakor globoko iz zemlje same, nemirno trepetanje v vejevju, nenaden, hrepeneč klic iz daljave - in vendar tišina tako neskončna, da bi slišal zvezde na nebu.