Čudna misel je bila obšla soseda Luko ter ga tako premagala, da se ji je vdal brez moči. Še pozneje, ko so že zdavnaj minile vse strahote tiste noči, ni mogel razumeti, kako se je bil mogel vdati tisti čudni misli takoj v prvem hipu, popolnoma brez upora in brez pomisleka, kakor da bi bila čisto navadna, vsakdanja stvar brez greha in zla. Prišla je misel, zlodej sam mu jo je bil vdahnil; - ”zares je čakal zlodej pod klopjo!“ je pripovedoval pozneje Luka; ”pod klopjo je čepel, za mojimi nogami, in je čakal godne ure!“ - in sosed Luka je samo še premišljeval, kako bi stvar ukrenil brez težave in nevarnosti.