Stal sem dolgo časa; naokoli se ni dalo razločevati več nič; vse je bilo zagrnjeno v tiho temo. In ko sem stal, mi je postalo pri srcu bolno in sladko obenem ... Da bi zatisnil oči, da bi malo, samo malo premaknil nogo ter zdrsnil navzdol ... valovi bi se razdelili in potem bi ne bilo ničesar več.