V tej tihi sobi, v dolgih, samotnih urah so se polagoma umirile moje misli. Možgani so postali leni in neokretni; slika, ki mi je šinila prej kakor blisk mimo duševnih oči, se je gradila zdaj počasi, kos za kosom. Časih nisem mislil ničesar; gledal sem mirno in kakor brez zavesti v kako točko na stropu.