Ali mi ni boljše, kakor da bi se pehal za njim ter plakal za vsako uro posebej in si delal skrbi zaradi prihodnjih, ki jih morda nikdar ne bo? ... Listje je padalo, padalo, in nekatere veje so bile že čisto gole in črne.
Pozno popoldne sem gledal skozi okno, in srce se mi je nenadno razširilo v sladko‐otožnem hrepenenju.