nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Šivilja, poved v sobesedilu:
Malči jima je šla odpirat; ko se je poslovila od mene, je bila tako lepa, kakor nikoli prej in ne pozneje; ustnice so se ji bile napele, topla rdečica - tako nežna in fina, kakor da bi bila samo odsvit rdečega zagrinjala - se je bila razlila po njenih licih, in oči so gledale tako zaupljivo in ljubeznipolno, da me je bilo sram. Tisti večer nisem mogel ostati doma in sem šel v gostilnico; nekaj težkega mi je ležalo na srcu in ko sem stopil na cesto, sem zastokal, sam nisem vedel zakaj.
Takrat se je pričel tisti kos mojega življenja, ki me peče v spominu in ki bi ga rad izbrisal za zmerom, tako da bi ne ostalo nobenega sledú več.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani