Tam ne počivajo samo tisti, ki so mojemu srcu dragi, poleg njih počivajo tudi vse moje mlade misli, moja upanja z njimi. Ponoči se vzbudé moji dragi, prisedejo nemi k meni, tožijo mi brez besed svojo bolest; vzbudé se moje mlade misli, moja vesela upanja; bleda lica imajo, žalna oblačila nosijo ...“ ”Tudi meni se prikažejo časih taki čudni strahovi!“ je rekla sraka in povesila glavo.