nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Romanca o sreči, poved v sobesedilu:
Zdelo se mu je, da vidi to večno lepoto, to neskaljeno, tiho srečo v zadnjem trepetajočem svitu večernega sonca, - da jo čuti v božajočem dihu jutranjega vetra, da sliši njene glasove v skrivnostnem šumenju gozdov.
Da, takrat je spalo tisto mehko, neznano razkošje v njegovem srcu samem, - in vzdramilo se je in razširilo ob vsakem pogledu iz ljubečih oči, v drhtenju oddaljene strune, ob vonju cvetoče rože ... A v suhih skrbeh vsakdanjega življenja je utihnilo to čisto hrepenenje in skrilo se je globoko na dno srca.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani