Ko sem tretje jutro stopil v vežo, se mi je koj pod stopnicami zamotovilila pred nogami črna žival, odskočila komaj za korak, nato postala mirno pred menoj ter buljila name, kakor da pričakuje pozdrava, ali sploh besede. Pravo pasje budalo, pocestni izgubljenec brez ovratnika in znamke, ves prašen, stopala široka in shojena, takorekoč bos in gologlav. Če sem ga pozneje kdaj sunil z nogo, ker mi je zamišljen stal napoti, se je umaknil spoštljivo, toliko da se ni zahvalil.