Vzdignil se je v višave nad oblake in nad zvezde, da bi se razgledal po vesoljstvu; od strahu mu je srce otrpnilo.
Vdal se je umetnosti; njen strašni objem ga je dušil do obupa, do brezuma in do smrti. Ljubica, ki jo je gledal zamaknjen, pa je ni videl; ki jo je ljubil verno dan in noč, trepetal od strasti in od groze ob njenih poljubih, pa je ni mogel objeti sam s široko razprtima rokama, je ne prižeti k sebi tesno in za zmerom; ki jo je risal na papir, jo slikal na platno z vso zvestobo in močjo svoje duše, pa ji ni poznal pravega obraza, ker se ni maral do golega razodeti njegovim zameglelim, zakrvavelim očem.