Z velikimi očmi je strmel v nebo, ki se je bočilo zmerom višje, da ga je dosegel komaj še s sanjami. V poslednjem hipu pa, ko mu je že močila gnusna voda spodnjo usten, en sam krik, tako ves poln groze, obupa in bridkosti, da so se trepetaje razmeknile črne veje nad močvirjem: ”Saj ni bilo življenje! Drugod je življenje - onkraj daleč, daleč, daleč!“ -