Tudi njen smehljaj je bil grenak in napol prisiljen; njene oči se niso smejale več.
Šla sta počasi proti velikemu kostanju pred gradom ter sedla za mizo, kjer je sedela nekdaj družba, ki se je odpravljala v Leševje. Ko je že sedel, je Nikolaj zapazil, da je zasedel Rekarjevo mesto.