Zrak je bil čist in svež, sonce je sijalo še zmerom s poletnim žarom, in le na polju in drevju se je poznala pozna jesen. Pot, ki je vodila med kostanji po holmu navzgor, je bila vsa pokrita s širokim, zlatorumenim listjem; padalo je na tla polagoma, obešalo se na spodnje veje, trepetalo in frfotalo po zraku, kot da bi se branilo svoji usodi z zadnjo nezavedno močjo.
Nikolaj je ostal na gradu tri dni in ko se je vračal v mesto, so dobile njegove oči teman in moten izraz, so se prikazale gube ob njegovih ustnicah.