»Zaspali so in se ne zbude nikoli več!« je zavzdihnil Marko.
Stresel je za laket mladega, bahato oblečenega oprodo, ali kakor da bi stresal kip od kamena: trd in nepremičen, globoko v tla ukopan; vlaga ga je bila pokrila po obrazu, plašču in orožju s tanko, svetlo, kameneno plastjo; mlade ustnice, še zmerom polne, so se smehljale, oči pa so bile trdno zatisnjene.
»Kaj tudi ti, tudi ti si zaspal?« je vzkliknil Marko.