nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Profesor Maslovina in drugi/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Ko jo je otrok ugledal, je zakričal še hujše; v tem besnem, neotroškem kriku ni bilo več gladu, poželenja po nečem, kar je daleč; bil je brezumen in nerazumen srd, ki nima ne vzroka, ne cilja. Sunkoma je planil otrok, sveženj prašnih cunj, na svoje uboge, krivenčaste noge, zagnal se v mater s pestmi in z obrazom, grizel vanjo in kričal hripavo; ko se je prebledela in obnemela sklonila k njemu, ji je zasadil v lica nohtove obeh rok, da se je koj prikazala kri. Nič človeškega ni bilo več, ne v otroku in v njegovi pobesnelosti, ne v materi in v njenem trpljenju; zazeblo me je in šel sem hitro po stopnicah, noge trudne, kakor od silne poti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani