Gledal je resno, nekoliko plašno, kadar je govoril, je jecljal in zardeval, hodil je počasi in nerodno.
Nerodno in počasi je tudi mislil in čutil; šele tedáj, ko je bilo njegovo srce že vse zaprašeno, že suho in starikavo, je opazil, da je bil zamudil ves svetli dan svoje mladosti in da mu je ostalo samó še par žarkov večerne zarje. Opazil je obenem, da je ostala njegova duša lačna in žejna ob vsi globoki učenosti...