Težko mi je bilo, poslušal sem natančno, mukoma, da bi začul sredi gnusa in strahote lahen, tih, nenaden zvok, ki bi me spominjal na pesem zvonov od cerkve svete Trojice, na zelene doline tam daleč doli, na šumeče kostanje, ki sem hodil nekoč v njih senci, srce polno ljubezni... Šumelo je zunaj pod verando, in njen razposajeni, predrzni glas se je spajal s tem tujim šumom, s pijanim dihanjem veselega tujega življenja... Najina kozarca sta zvenela, vinska kri je gorela v najinih licih, ali pri srcu mi je bilo kakor pijanemu razbojniku, - da bi se razjokal najprej in potem obesil.