Kako si enostavna in plitka v primeri z globokopremišljeno duhovitostjo romanske renesanse!... Vzcvetala si, cvetka uboga, pohlevno dišeča, iz nerodovitne, peščene prsti, in kakor ginevajo sokovi iz naročja, ki te je bilo porodilo, tako gineš in veneš sama in komaj še te goji pobožni pastirček na gorenjski planjavi!... O slovenska kletev, ti grb na ščitu propalega plemenitaša: zazvonili bodo mrtvaški zvonovi, zapeli bodo mizerere: